Med vsemi skupinami, ki so se pojavile takoj za punk rockom v poznih 70-ih, jih je bilo le malo tako trdoživih in priljubljenih kot The Cure. Zahvaljujoč plodnemu delu kitarista in pevca Roberta Smitha (rojenega 21. aprila 1959) je skupina postala znana po svojih počasnih, mračnih nastopih in depresivnem videzu.
The Cure so začeli z bolj nezahtevnimi pop pesmimi, preden so se počasi razvili v strukturirano in melodično skupino.
The Cure je ena od skupin, ki so postavile seme gothic rocku, a ko se je goth sredi 80-ih prijel, so se glasbeniki oddaljili od svojega običajnega žanra.
Do konca 80-ih se je skupina premaknila v mainstream ne le v rodni Angliji, ampak tudi v Združenih državah in različnih delih Evrope.
The Cure so ostali priljubljen bend v živo in dokaj dobičkonosna skupina, ki je prodajala plošče skozi 90. leta. Njihov vpliv je bil jasno slišen na desetine novih skupin in v novem tisočletju, vključno s številnimi izvajalci, ki niso imeli nič blizu gothic rocku.
Prvi koraki
Skupino, ki se je prvotno imenovala Easy Cure, so leta 1976 ustanovili sošolci Robert Smith (vokal, kitara), Michael Dempsey (bas) in Lawrence "Lol" Tolgurst (bobni). Skupina se je že od začetka specializirala za temačen, oster, kitarski pop s psevdoliterarnimi besedili. To dokazuje "Ubijanje Arabca", ki ga je navdihnil Albert Camus.
Demo kaseta "Killing a Arab" je prišla v roke Chrisu Parryju, predstavniku A&R pri založbi Polydor Records. Ko je prejel posnetek, je bilo ime skupine skrajšano na The Cure.
Parry je bil nad pesmijo navdušen in je poskrbel, da je decembra 1978 izšla pri neodvisni založbi Small Wonder. V začetku leta 1979 je Parry zapustil Polydor in ustanovil lastno založbo Fiction, The Cure pa je bila ena prvih skupin, ki je podpisala pogodbo z njim. Singl "Killing a Arab" je bil ponovno izdan februarja 1979 in The Cure so se podali na svojo prvo turnejo po Angliji.
"Trije namišljeni fantje" in naprej
Prvenec skupine The Cure Three Imaginary Boys je bil izdan maja 1979 in je prejel pozitivne ocene v britanskem glasbenem tisku. Kasneje istega leta je skupina izdala singla za LP "Boys Don't Cry" in "Jumping Someone Else's Train".
Istega leta so se The Cure odpravili na veliko turnejo s Siouxsie in Banshees. Med turnejo sta Siouxsie in kitarist Banshees John McKay zapustila skupino, Smith pa je zamenjal glasbenika. V naslednjem desetletju je Smith pogosto sodeloval s člani skupin Siouxsie in Banshees.
Konec leta 1979 so The Cure izdali singel "I'm a Cult Hero". Po izdaji singla je Dempsey zapustil skupino in se pridružil Associates; v začetku leta 1980 ga je zamenjal Simon Gallup. Istočasno so The Cure prevzeli klaviaturista Matthewa Hartleyja in dokončali produkcijo drugega albuma skupine, Seventeen Seconds, ki je izšel spomladi 1980.
Klaviaturist je močno razširil zvok skupine, ki je bil zdaj bolj eksperimentalen in je pogosto zajemal počasne temne melodije.
Po izdaji Seventeen Seconds so The Cure začeli svojo prvo svetovno turnejo. Po avstralskem delu turneje se je Hartley umaknil iz skupine in njegovi nekdanji kolegi iz skupine so se odločili, da bodo nadaljevali brez njega. Tako so glasbeniki leta 1981 izdali svoj tretji album "Faith" in lahko opazovali, kako se na lestvici dvigne na 14 vrstic.
"Faith" je prav tako ustvaril singel "Primary".
Četrti album The Cure, v slogu tragedije in introspekcije, so glasno poimenovali "Pornography". Izdan je bil leta 1982. Album "Pornografija" je še bolj razširil občinstvo kultne skupine. Po izidu albuma je bila turneja zaključena, Gallup je zapustil skupino, Tolgurst pa je z bobnov presedlal na klaviature. Konec leta 1982 so The Cure izdali nov plesno obarvan singel "Let's Go to Bed".
Delo s Siouxsie in Banshees
Smith je večino zgodnjega leta 1983 preživel s Siouxsie in Banshees, posnel je album Hyaena s skupino in igral kitaro na spremljevalni turneji albuma. Istega leta je Smith ustanovil skupino s Siouxsie in basistom Banshees Stevom Severinom.
Po prevzemu imena The Glove je skupina izdala svoj edini album Blue Sunshine. Do konca poletja 1983 je nova različica The Cure, v kateri so sodelovali Smith, Tolgurst, bobnar Andy Anderson in basist Phil Thornally, posneli nov singel, veselo melodijo z naslovom "The Lovecats".
Pesem je bila izdana jeseni 1983 in je postala največja uspešnica skupine do danes ter dosegla sedmo mesto britanske lestvice.
Prenovljena zasedba The Cure je leta 1984 izdala "The Top". Kljub svojemu pop nagnjenju je bila pesem povratek na dolgočasen zvok albuma Pornography.
Med svetovno turnejo v podporo "The Top" je bil Anderson odpuščen iz skupine. V začetku leta 1985, po koncu turneje, je skupino zapustil tudi Thornally.
The Cure so po njegovem odhodu ponovno prenovili svojo zasedbo in dodali bobnarja Borisa Williamsa in kitarista Porla Thompsona, Gallup pa se je vrnil k basu.
Kasneje leta 1985 so The Cure izdali svoj šesti album, The Head on the Door. Album je bil najbolj jedrnata in priljubljena plošča, kar jih je skupina kdaj izdala, in ji je pomagala priti med prvih deset v Veliki Britaniji in na 59. mesto v ZDA. "In Between Days" in "Close to Me" - singla iz "The Head on the Door" - sta postala pomembni britanski uspešnici, pa tudi priljubljeni underground in študentski radijski hiti v ZDA.
Odhod iz Tolgursta
The Cure so sledili prelomnemu uspehu The Head on the Door leta 1986 s kompilacijo Standing on a Beach: The Singles. Album je dosegel četrto mesto v Združenem kraljestvu, še pomembneje pa je, da je skupini dal kultni status v ZDA.
Album je dosegel 48. mesto in v enem letu postal zlati. Skratka, Standing on a Beach: The Singles je postavil temelje za dvojni album iz leta 1987 Kiss Me, Kiss Me, Kiss Me.
Album je bil eklektičen, a je postal prava legenda, saj je v Združenem kraljestvu ustvaril štiri uspešnice: »Why Can't I Be You«, »Catch«, »Just Like Heaven«, »Hot Hot Hot!!!«.
Po turneji Kiss Me, Kiss Me, Kiss Me se je aktivnost The Cure upočasnila. Pred začetkom dela na novem albumu v začetku leta 1988 je skupina odpustila Tolgursta, češ da je bil odnos med njim in preostalimi člani skupine nepopravljivo poškodovan. Tolgurst je kmalu vložil tožbo, češ da je bila njegova vloga v skupini pomembnejša od tiste, ki je bila navedena v njegovi pogodbi, in si zato zasluži več denarja.
Nov album z novo postavo
Medtem so The Cure zamenjali Tolgursta z nekdanjim klaviaturistom Psychedelic Furs Rogerjem O'Donnellom in posneli svoj osmi album Disintegration. Album, ki je izšel spomladi 1989, je bil bolj melanholičen kot njegov predhodnik.
Vendar je delo postalo prava uspešnica in doseglo 3. mesto v Veliki Britaniji in 14. mesto v ZDA. Singl "Lullaby" je spomladi 1989 postal največja britanska uspešnica skupine in dosegel peto mesto.
Konec poletja je skupina imela najbolj znano ameriško izdajo uspešnice "Love Song". Ta singel se je povzpel na drugo mesto.
želja
Med turnejo Disintegration so The Cure začeli igrati v arenah v ZDA in Veliki Britaniji. Jeseni 1990 so The Cure izdali »Mixed Up«, zbirko remiksov, ki vsebuje nov singel »Never Enough«.
Po turneji Disintegration je O'Donnell zapustil skupino in The Cure so ga zamenjali s svojim pomočnikom Perryjem Bamontejem. Spomladi 1992 je skupina izdala album Wish. Tako kot »Disintegration« je tudi »Wish« hitro pridobila na priljubljenosti in se uvrstila na prvo mesto v Združenem kraljestvu in na drugo v ZDA.
Izdana sta bila tudi hit singla "High" in "Friday I'm in Love". The Cure so se po izidu albuma "Wish" podali na drugo mednarodno turnejo. En koncert v Detroitu je bil dokumentiran v filmu The Show in na dveh albumih, Show in Paris. Film in albumi so izšli leta 1993.
Nadaljevanje sodnega postopka
Thompson je skupino zapustil leta 1993 in se pridružil Jimmyju Pageu in Robertu Plantu. Po njegovem odhodu se je O'Donnell vrnil v skupino kot klaviaturist, Bamonte pa je klaviaturistično zamenjal za kitaro.
Večji del leta 1993 in začetek leta 1994 so bili The Cure ob strani zaradi tekoče tožbe Tolgursta, ki je zahteval solastništvo nad imenom skupine in je prav tako poskušal prestrukturirati svoje pravice.
Poravnava (odločitev v korist skupine) je na koncu prišla jeseni 1994 in The Cure so se posvetili nalogi, ki je bila pred njimi: snemanju naslednjega albuma. Toda bobnar Boris Williams je odšel ravno v trenutku, ko se je skupina pripravljala na snemanje. Skupina je novega tolkalca našla prek oglasov v britanskih glasbenih časopisih.
Do pomladi 1995 je Jason Cooper zamenjal Williamsa. V letu 1995 so The Cure posneli svoj deseti studijski album in se prekinili le za nastope na nekaj evropskih glasbenih festivalih med poletjem.
Album z naslovom "Wild Mood Swings" je izšel spomladi 1996, pred njim pa je izšel singel "The 13th".
Kombinacija popularne glasbe z gotiko
"Wild Mood Swings", kombinacija pop pesmi in mračnih ritmov, ki je upravičila svoj naslov, je prejela mešane kritike in podobno prodajo.
Galore, druga zbirka singlov skupine The Cure, ki se osredotoča na uspešnice skupine od Standing on a Beach, se je pojavila leta 1997 in vsebovala novo pesem, Wrong Number.
The Cure so naslednjih nekaj let tiho pisali pesem za zvočni posnetek Dosjejev X, Robert Smith pa se pozneje pojavi v nepozabni epizodi South Parka.
Mirno pri delu
Leta 2000 je izšel Bloodflowers, zadnji klasični album skupine. Album "Bloodflowers" je bil dobro sprejet in požel dober uspeh. Delo je prejelo tudi nominacijo za nagrado Grammy za najboljši album alternativne glasbe.
Naslednje leto so The Cure podpisali pogodbo s Fiction in izdali album Greatest Hits, ki sega v kariero. Pospremil ga je tudi izid DVD-ja z najbolj priljubljenimi videi.
Skupina je med letom 2002 preživela nekaj časa na poti, svojo turnejo pa zaključila s tridnevnim nastopom v Berlinu, kjer je predstavila vsak album svoje "gotske trilogije".
Dogodek je bil posnet na domači video izdaji Trilogy.
Ponovne izdaje preteklih plošč
The Cure so leta 2003 podpisali mednarodno pogodbo z založbo Geffen Records in nato leta 2004 začeli obsežno kampanjo ponovne izdaje svojega dela "Join the Dots: B-Sides & Rarities". Kmalu so sledile razširjene izdaje njihovih dveh plošč.
Tudi leta 2004 je skupina izdala svoje prvo delo za Geffen, istoimenski album, posnet v studiu.
Težji in temačnejši album od "Bloodflowers" je bil delno zasnovan tako, da bi pritegnil mlajšo publiko, ki pozna The Cure zaradi njihovega vpliva na novo generacijo.
The Cure so doživeli še eno spremembo zasedbe leta 2005, ko sta skupino zapustila Bamonte in O'Donnell, Porl Thompson pa se je vrnil za tretji mandat.
Ta nova brezklaviaturna zasedba je debitirala leta 2005 kot headliner na dobrodelnem koncertu Live 8 Paris, preden se je odpravila na poletni festival, katerega vrhunci so bili zajeti v zbirki DVD-jev iz leta 2006.
V začetku leta 2008 je skupina zaključila svoj 13. album. Album je bil prvotno zamišljen kot dvojni album. Toda kmalu je bilo odločeno, da se ves pop material postavi v ločeno delo, imenovano "4:13 Dream".
Po treh letih premora se je skupina vrnila na turnejo s svojo turnejo "Reflections".
Skupina je v letih 2012 in 2013 nadaljevala turnejo s festivalskimi nastopi po Evropi in Severni Ameriki.
V začetku leta 2014 je Smith napovedal, da bodo kasneje istega leta izdali nadaljevanje »4:13 Dream« ter nadaljevali svojo turnejo »Reflections« z drugo serijo koncertov celotnega albuma.
